Na šoli smo tudi letos poskrbeli, da so zaživele lutke. Letošnja predstava je bila poletno obarvana, morda z mislijo na prejšnje ali prihajajoče počitnice. Morda smo razmišljali tako, kot večina otrok. Šolsko leto je nekaj vmes med dvojnimi počitnicami. Naša predstava Pečka lubenice je bila točno to, nekaj za vmes. Za vmes med sanjami in resničnostjo, med pečko in plodom, med plenico in hlačami. Zgodbo smo si izposodili pri Gregu Pizzoli- ju in jo nadgradili, kot se spodobi, s sladoledi. Predstava je rastla z našo novo mlado ekipo četrtošolcev, ki so se letos prvič podali v lutkovni svet in dvema devetošolkama, ki jima je lutkovni svet bil že poznan. Skupaj smo pričeli ustvarjati rekvizite, ki so postali lutke, dodajali in odvzeli scenske rekvizite, se ukvarjali s prebavnim traktom in rastjo rastlin ter živali. Z našo skoraj brez besedno predstavo smo vam želeli pričarati povsem enostavno dilemo, ki se je domisli skoraj vsak otrok. Kaj pa če… pojem pečko…. Naš krokodil med predstavo raste, skrbi zase, se druži in zabava…morda ste se tudi vi ob njem. Popeljal nas je do zlatega Linhartovega priznanja, ki smo ga ponosno prevzeli v Kamniku.
In kaj smo ugotovili? Da se še vedno delimo na tiste, ki peške jemo in tiste, ki jih pridno bezajo ven.
